Urškin dnevnik

20.7.2016

Urška in Jaka se poslavljata

Tako… pa je nastopil tisti dan, ko za Nosečko Mg pišem zadnjo blog objavo. Priznam, da sem v vaši družbi neizmerno uživala, velikokrat mi je kakšen vaš nasvet prišel še kako prav, vesela sem, da smo ustvarile neko luštno skupnost mamic, ki se spoštuje in na povsem kulturen način deli svoja mnenja, svoje izkušnje.

Mojo zgodbo, vse od magičnega pluska, poroda, prvih krčev, slastnih grižljajev ter prvih korakov ste lahko spremljale skoraj dve leti. Se tudi vam zdi, da smo postale prave virtualne prijateljice? Resnično upam, da so vam bili moji zapisi všeč, da ste se ob njih nasmejale, se našle v kakšni smešni ali mogoče manj smešni situaciji, skratka, upam, da sva vam z Jakcem popestrila že tako pestre dneve z vašimi malimi sončki.

Počasi bo potrebno obrniti nov list v knjigi, zapisati novo poglavje v življenju. Načrtov v moji glavi je res ogromno. Odkar sem vstopila na meni povsem nepoznano podjetniško pot, po porodniškem dopustu pustila službo in počasi začela z uresničevanjem svojih sanj, se veselim vsakega novega dneva, novih izzivov, poznanstev in izkušenj. Oh, toliko veliko vam imam še za povedati. Še vedno me lahko spremljate na mojem blog portalu Oopsi.si, za kakršnekoli nasvete v zvezi z zdravim prehranjevanjem v nosečnosti ali prehranjevanjem vaši malih gurmančkov, pa me lahko brez težav kontaktirate na mail ali pa v inbox.

Pazite na svoje male sončke, nosečke pobožajte vaše čudovite bušije in preprosto uživajte!

Pogrešala vas bova,

Urška in Jaka

 

Vpiši odgovor
13.7.2016

Premlada mamica?

O tem, kdaj je pravi čas za otroka, ve vsak posameznik sam. Zdi se mi, da nekako sam pri sebi začutiš, kdaj si na starševstvo pripravljen in takrat začneš pospešeno razmišljati o novem poglavju. Včeraj sem z znanko slučajno govorila o tej temi in prišla sem na idejo, da par mojih občutkov strnem v en članek. Kako bi odreagirala, če bi pri dvajsetih zanosila? Bi si lahko privoščila otroka? Bi zmogla?

Pred sedmimi leti sem se praktično šele začela popolnoma osamosvajati. Hodila sem na fakulteto, uživala življenje, čeprav nisem bila nikoli neka pretirana žurerka, pri rosnih enaindvajsetih nikakor nisem čutila, da je že pravi čas, da bi postala mamica. Nasprotno … Vsakemu, ki me je vprašal, kdaj bom imela otroka sem zabrusila, da pred tridesetimi zagotovo ne bom imela otrok, saj mi bo kariera vedno na prvem mestu. Nikoli ne delajte načrtov vnaprej, saj se, kot vidite na primeru Pavčnik Urška, zarečenega kruha največ poje.

Res je, da sem vse do 25. leta redno jemala kontracepcijske tabletke, saj z Jonitom takrat družine še nisva načrtovala in nikoli nisem razmišljala o tem, da bi padla v tisti 1 % žensk, ki kljub kontracepciji zanosi. Oba sva po naravi ziheraša in dokler nisva imela redni službi ter stanovanje o otrocih nisva razmišljala. Kaj pa, če bi se zgodilo? Kaj pa, če bi se kljub kontracepciji zgodilo? Danes izjemno težko odgovarjam na takšna vprašanja. Kaj, če bi se res zgodilo pri 21-ih? Oba brez rednega prihodka, brez stanovanja, brez vizije in prihodnosti. Ne vem kaj bi storila, resnično ne vem. Sicer poznam kar nekaj takšnih primerov in  danes so vsi dobri starši, s srečnimi otroki, službami in urejenim življenjem. Ja, verjetno bi otroka obdržala, a prepričana sem, da brez pomoči staršev nikakor ne bi šlo.

Moram pa reči, da sem vesela, da sva z ustvarjanjem družine čakala toliko časa, dokler nanjo nisva bila pripravljena oba. Zdi se mi, da ima vse skupaj nek poseben čar. Oba sva bila popolnoma sproščena, vse se je vrtelo le okrog male štručke v trebuščku, brezskrbno sem lahko zapravljala za vse tisto, kar se mi je zdelo tisti trenutek pomembno za malega škratka (jap, priznam, da sem PRETIRAVALA – o tem kdaj drugič ), uživala sem vsako sekundo nosečnosti. Mislim, da nič od našteta ne bi mogla okusiti  v zgodnjih dvajsetih, ko mi je bilo najbolj pomembno to ali bom kupila Miss Sixty ali Killah babe hlače.

Seveda pa vsak sam kreira svoje življenje, sam sprejema odločitve in prav je tako. Če začutite, da je pravi trenutek za malo štručko, če veste, da ji lahko nudite tisto, kar potrebuje, če imate ob sebi ljubečega partnerja …  potem je pravi čas. Drage moje, obljubim vam, da boste vedele, kdaj pridejo tisti metuljčki, ko se ženska zave, da je pripravljena na najlepšo vlogo v življenju – materinstvo.

Pri katerih letih ste ve postale mamice?

Vpiši odgovor
6.7.2016

Je objavljanje otrokovih fotografij na spletu res tako zelo nevarno?

Živimo v 21. stoletju, dobi interneta in tehnologije, ki bo po mojem mnenju samo še napredovala. Kot ste verjetno opazile, sama nimam nekih zadržkov pri objavljanju Jakovih fotografij, sem pa izjemno pozorna, kakšne so njegove fotografije. Ne, ni me strah, da bi mi kdajkoli karkoli očital. Čemu le? Mislim, da je namreč ogromno odvisno od same vzgoje in z Jonitom ga bova vsekakor vzgajala v svobodnem duhu. Najin cilj je vzgojiti otroka, ki bo znal razmišljati in sprejemati težke življenjske odločitve. Več izkušenj bo imel, lažje se bo odločal in izbiral prave poti. Izkušnje pa žal ne pridejo z izolacijo med štiri stene in ‘bog ne daj, da kdo o nas kaj izve ali nas vidi na FB, ker to je pa hudo nevarno’.  Blog na primer kjer navadno tudi javno objavljam Jakove fotke, bo/je tako za naju kot za najinega Jakca ogromna izkušnja, iz katere bomo vsi skupaj odnesli in se naučili ogromno. Uporaba socialnih omrežij, kot so Facebook, Instagram, Snapchat, Twitter je v današnjem svetu nekaj popolnoma vsakdanjega. Tako, kot je bilo pred petdesetimi leti normalno, da se niso klicali preko telefona, je sedaj normalno, da svoje izkušnje iz življenja delimo na socialna omrežja. No, vsaj nekateri. In ja, med temi izkušnjami je tudi kakšna fotografija otroka. In ne, jaz v tem ne vidim nobene težave, sploh pa ne nič spornega. Zdi se mi, da smo predvsem Slovenci, glede tega še vedno zadrti – tako kot pri večini drugih stvari.

 

Nikoli, ampak res nikoli ne bi z javnostjo delila takšno fotografijo, za katero niti sama ne bi želela, da bi bila objavljena. Recimo, nikoli ne bom delila Jakca golega, ko čofota v morju ali v bazenu, nikoli ne bom objavila fotografije, kako sedi na kahlici in lula ali kaka, nikoli ne bom objavila nobene takšne fotografije, za katero bi sama sklepala, da mu lahko kakorkoli škodi.  Vem, da se velika večina ljudi z menoj oz. nama ne strinja in jim je takšna izpostavljenost nekaj nepredstavljivega, nevarnega in otroku škodljivega. Prebrala sem tudi, da sem nenormalno bolna, da svojega otroka izpostavljam širnemu svetu, moram pa reči, da sem izjemno ponosna nase, da me takšne osebe še vseeno redno spremljajo, čeprav jim gremo očitno zelo v nos, hihi.

 

Kar se tiče ugrabitev … Lepo vas prosim … Mi razložite prosim, kako to, da so otroke ugrabljali že v časih, ko za internet, kaj šele računalnike, sploh vedeli niso? Sama spoštujem odločitev vsakega starša, vsak posameznik ve, kaj je najbolje za njegovega otroka, za njegovo družino. Enako pričakujem tudi od ostalih, čeprav je v naši prelepi deželici kaj takšnega iluzorno pričakovati …

… in vem, da mi moj mali lepotec objav njegovih fotografij ne bo nikoli zameril. Sploh, ko mu bom pripovedovala o tem, da je vsakič tisočim mamicam in otročkom narisal nasmeh na obraz.

Vpiši odgovor
29.6.2016

Si leto dni po porodu v slabši fizični kondiciji kot takoj po porodu?

Se še kateri zdi, da je leto dni po porodu v slabši fizični kondiciji kot takoj po porodu? Jaz sem zagotovo ena takšnih …

Prvo leto po porodu sem vas vsak mesec obveščala o tem, kako po rojstvu izgleda telo mamice, kakšno je počutje, kakšno je samo stanje s kožo in druge spremembe, ki jih s seboj prinese rojstvo otroka.

Mineva že 15 mesecev odkar sem rodila in iz dneva v dan se slabše počutim v svoji koži. Res je, da zase zadnje čase ne naredim ničesar in ja, (spet) jamram tja v tri krasne.  No, moram se pohvaliti, da sem vmes celo dva tedna delala po programu Focus T25, nekaj časa sem se tudi izjemno zdravo prehranjevala (iz prehrane izločila slabe OH, vključno s sladkorjem). Ko smo šli na morje, pa se je spet vse obrnilo na glavo. Klasika! Vedno ista pesem.

Še vedno imam nekje 2-3 kilograme več, kot pred samo nosečnostjo. Ampak začuda se sploh ne sekiram več. Po domače povedano mi je vseeno za odvečno maščobo okrog trebuha, za tiste ljubezenske ročke, ki kukajo iz pretesnih hlač, za prsi, ki so iz dneva v dan bolj podobne čajnim vrečkam. Srečna sem, pa čeprav nisem popolna, a vseeno si želim nekaj storiti zase, da se bom počutila bolje, da bom spet polna energije.

Ne vem kako je pri vas, ampak pri meni se je res ogromno stvari spremenilo. Odkar sem rodila, mi nikakor ne tekne sadje. Prav prisiliti se moram, da kaj pojem. Da o pitju vode ne govorim. Včasih sem bila sposobna dnevno spiti do tri litre vode, danes vase komaj zlijtem pol litra. Noro, kakšna sprememba! Verjamem, da tudi te nove navade nikakor ne doprinesejo k zdravemu načinu življenja, zato bo treba v tej smeri nujno nekaj storiti. Odločila sem se … S težo se ne bom več obremenjevala. Ne bom se obremenjevala s tem, koliko in kaj jem. Skušala bom biti vsak dan vsaj pol ure fizično aktivna, prisilila se bom, da bom vsak dan spila vsaj dva litra vode, obvezno pa si bom tako za dopoldansko kot tudi za popoldansko malico privoščila sveže sadje.

Poletje se bliža in čeprav sem si že decembra rekla, da bom letošnje poletje končno brezskrbno oblekla kopalke že vidim, da tudi letos ne bo tako. V bistvu sem se lansko leto, tri mesece po porodu počutila veliko bolje, kot danes. Verjetno zato, ker sem se non stop tolažila z :“Ah Urška, saj si komaj rodila, oproščeno ti je…” No, zdaj pa imam, kajne?

Se je še katera od vas soočala s podobnimi “težavami”?

Vpiši odgovor
22.6.2016

Biti mamica je včasih presneto naporno

Po aktivno preživeti nedelji sem že komaj čakala, da opravimo večerno rutino in našega malega vragca uspavamo. Sovražim deževne turobne dneve, ki nenormalno vplivajo tudi na moje počutje - v negativnem smislu, se razume. :( Čeprav se je mali prebudil že ob 13. uri, je bil ob 22ih še vedno kot rožica. Zdi se mi, da včasih res preizkuša moje meje in moje potrpljenje, ... Od osmih zvečer sva se tako valjala po postelji, o tem, kako me od dojenja že vse boli, raje ne bom izgubljalala besed, no, par minut po deseti uri pa ga je le zmanjkalo. Opazila sem, da nenormalno smrka in zelo zelo grdo kašlja, kar ga je po pol ure že prebudilo iz sladkega spanca.

Sledil je neutolažljiv jok, pomagalo ni prav nič - ne crkljanje, ne dojenje, ne igračke, nič. "Joni, kaj misliš, da je narobe? Kaj bova?" Seveda tako kot jaz, ni poznal odgovora. Ne vem, če je na svetu še kaj bolj groznega, kot nemočno opazovati svojega otroka, kako tuli v bolečinah, ti pa mu ne moreš in ne znaš pomagati. Tudi sama sem bila že popolnoma izčrpana od napornega dneva, v pisarni me je čakal še ogromen kup dela in opravkov, a očitno bom morala spet vse preložiti na naslednji dan.


Noč že dolgo ni bila tako težka in neprespana. Zbujanje na vsako uro, huronski jok, premetavanje ... Kje so tisti časi, ko sem jamrala, da se zbuja na vsake tri ure? Tisto je bilo v primerjavi s tem, kar se dogaja zadnje dni, luksuz. Čeprav se zdravil izogibam, kolikor se jim le lahko, sem vseeno poizkusila še s Calpolom, a seveda neuspešno. V valu jeze in joka je žličko z roza sirupom, ki je mamljivo dišala po jagodah, zbil iz moje roke. Vse se je polilo po moji čudoviti NOVI pižami. Bravo Jaka! Mi preostane še kaj drugega, kot da nekako prebrodim to noč in ga zjutraj odpeljem k zdravniku? Noup.


Seveda, ko zjutraj pokličem njegovo pediatrinjo se oglasi tajnica, ki mi sporoči, da začnejo delati šele popoldan. Mali je bil cel dopoldan neznosen. Jok, trmarjenje, krokodilje solze, nič mu ni ugajalo, ne crkljanje, ne risanke, ne igranje, ne sprehod, ne dojenje, NIČ! Če sem bila včeraj izčrpana sem danes do konca ožeta in vidim samo še posteljooo! In delo od včerajšnjega dne? Še vedno nedotaknjeno in še vedno nedolžno čaka na pisalni mizi. Ima me, da bi skočila v trgovino po pollitrski energijski napitek, a si v trenutku premislim, saj ne želim zopet zaplavati v odvisniške vode. Sem vam že povedala, da sem bila zasvojena z energijskimi pijačami? Jp ...
Okrog 11. ure me je pogledal s krvavo rdečimi objokanimi očkami, iz noska mu je visel okgromen kapnik, jaz pa sem mu predlagala: "Jaki, greva pančat? Poglej kako si utrujen ..." Uspelo mi je! Po parih minutkah je zaspal, uspelo mi je postriči celo vse njegove nohtke, veselo se spravim k delu, ko me čez par minut zmoti nežen "Mameee". Pridem v spalnico, zagledam svojega otroka, naspanega, celo nasmejanega in polnega energije. Je pravkar srknil velik Red Bull?! Veselje ni trajalo dolgo... Jovo na novo. Jok, slaba volja, trmarjene, opletanje z rokami, če sem ga imela v naročju, dretje, če sem ga položila na tla. Priznam, da v takih situacijah že skoraj popolnoma obupam, ima me, da bi zakričala na ves glas, a se brzdam, saj vem, da s tem ne bom dosegla ničesar. Ob enih sem dogovorjena za pregled pri pediatrinji, saj se kašelj še vedno ni umiril, mali pa non stop joka... So ušeski? Je vneto grlo? Je karkoli drugega?


Utrujena sem. Komaj še odpiram oči. Na trenutke imam vsega dovolj. Kako bom zmogla? In joj, koliko dela me še čaka... Položim ga v avtosedež, s svojim glasnim vrečanjem in brcanjem pa nakaže, da mu to očitno ni najbolj všeč: "Jaka, drugače ne gre... Treba je k zdravnici, veš?" Kaj se je dogajalo pri zdravnici, raje ne bom omenjala... V čakalnici so verjetno mislili, da na Jakcu na živo izvjajo operacijo slepiča. Noro! Od zadnje negativne izkušnje pri dežurni zdravnici se izredno boji zdravnikov in vedno, ampak res vedno joka.


Nič ni hudega ... malenkost ima vneto grlo, dobil je kapljice in sirup, v parih dneh pa bi se moglo njegovo stanje izboljšati. Super, bomo preživeli. Ko prideva domov ga poskušam še enkrat uspavati, a seveda neuspešno: "Biba! Biba!" Grobo se odstavi iz dojke, ima me, da bi na glas zakričala od bolečine, a se vzdržim. Nasmehne se, s prstkom pokaže na ogromno muho na oknu in spleza iz postelje. Reši me klic moje zlate mami: "Če hočeš ga jaz malo popazim." Če hočem?! Ammm? Saj verjetno poznate moj odgovor, kajne? Včasih se res vprašam, od kje ji toliko energije in volje. Vedno, ampak res vedno mi je pripravljena pomagati. Upam, da se ji bom lahko nekoč za vse skupaj oddolžila. Mami moja, najbolj zlata si, saj veš, ne?


Imela sem dve uri čistega miru, ki sem ju namesto za počitek, izkoristila za delo, itak! Ko je mali prispel domov, se je akcija nadaljevala. Joni mu je pred spanjem pripravil "savno", da se mu je dodobra sčistil nosek, zaspal je v parih sekundah, jaz pa sem se za pol ure zleknila na kavč, razmišljala o tem, kako bom uživala po prho in si končno privoščila en off večer, nakar iz spalnice zaslišim: "Maaameeee," in neutolažljiv jok - ponovno. In zgodba se je ponovila.


Ja ... malo še manjka, da popolnoma pregorim. Ampak veste kaj? Vem, da bom ob pogledu na tiste nagajive rjave očke in njegove nežne rokice takoj pozabila na vse neprespane noči in naporne dni. Pač, to pride skupaj v paketu... In navsezadnje... srečna sem, da sem mamica!

Vpiši odgovor
15.6.2016

Kaj se v resnici dogaja z ženskim telesom po porodu?

Moj partner je vedno jezen name, če s kakšno nosečko povsem iskreno spregovorim o porodu. Ne vem, zakaj bi lagala, da ne boli svinjsko, ne vem zakaj bi lagala, da je naslednji dan po porodu vse dobro, ne vem zakaj bi lagala, da bolečino takoj pozabiš. Verjamem, da ima marsikatera ženska porod v najlepšem možnem spominu, ampak moja izkušnja je bila vse prej kot lepa. Priznam, da bi bila kot nosečka izredno hvaležna kakšnega realnega nasveta in predvsem realne izkušnje, saj bi bila verjetno na sam porod malenkost bolje pripravljena, kot sem bila sicer.

Rezanja presredka sem se bala kot hudič križa. Samo misel na to, da mi bo nekdo s skalpelom šaril tam spodaj, me je zmrazila. Ker sem imela precej kompliciran porod in se je Jaka nekako zataknil v porodnem kanalu, so morali uporabiti vakuum, kar je pomenilo tudi rezanje presredka. Drage moje, samega reza ne boste čutile. Obljubim vam, da je to še najmanj od vsega, kar vas čaka naslednji dan po porodu … Mene je izredno bolelo samo šivanje, bolečino sem začutila vsakič, ko je ginekolog zategnil šiv. Nič kaj prijetno, v glavnem. No, najbolj “luštno” se pa seveda začne dan po porodu. Pripravite se, da bo spodaj vse otečeno in nič kaj seksi. Priporočljivo je, da vam dragi v porodnišnico prinese napihljiv obroč, ki ga boste lahko poleti uporabile še za na morje. ;) Jaz sem zelo težko sedela, zadnjico sem imela vso v modricah (ne hecam se!). Sem pa uporabljala odličen sprej za rane, ki je zagotovo med MUST pripomočki v kozmetični torbici, ko se boste odpravljale v porodnišnico. Jaz sem imela še to smolo, da se mi šivi po šestih tednih po porodu (ko je tudi prvi pregled pri ginekologu) niso razgradili, zato mi jih je mogla odstraniti ginekologinja.

Prsi. Prepričana sem bila, da je Joni na skrivaj dr. Fabjanu naročil, naj mi v času, ko sem sladko spala (bila sem v komi), poštima še prsa. Včasih sem svoji dve ubogi prijateljici komaj spravila v manjšo B košarico, po porodu pa … UAU! D? Ja! Bile so za lep D! Bolelo bo, otečene bodo, mogoče celo krvave … Ampak, vredno je potrpeti, res je!!! Proti bolečinam pomaga topel tup in masaža, olajšanje boste čutile, če boste uporabile impregnirane blazinice. Meni so bile res TOP!
In še ena najbolj neprijetna in boleča tema, o kateri res nisem še nikoli pisala, a sem se odločila, da danes končno spregovorim. Hemoroidi. Ja, ogromno nosečnic in novopečenih mamic ima težave z njimi, a žal o tem nikoli ne govorimo – pa bi lahko! Mislim, da so mi od celotnega poroda ostali v najbolj bolečem spominu. Grozno je bilo, res grozno! Pomagate si lahko z različnimi mazili in robčki, ki celotno situacijo vsaj malenkost omilijo.
 
Tako je bilo pri meni, ja… ni bilo ravno pravljično, a dobila se najlepše možno darilo, za katerega je bilo res vredno potrpeti … :)

Vpiši odgovor
8.6.2016

Kaj bi storila, če bi še enkrat zagledala plusek?

Ko sem se včeraj prebudila v sončno jutro, mi nekaj ni dalo miru. Moje sanje… Prve tedne po rojstvu Jakca sem velikokrat sanjala o porodu. V bistvu sem podoživljala vso tisto bolečino, ki so jo hkrati spremljali najbolj božanski občutki na tem planetu – prvič bom postala mamica. Prvič bom v naročju držala bitje. Bitje, ki sva ga z Jonitom ustvarila iz ljubezni. Šest ur neznosnih bolečin, 360 minut najbolj bolečih popadkov, ki sem jih zadnje minute še komaj predihovala, zadnji atomi moči, vse možne komplikacije, … Vse samo zato, da sem bila na koncu nagrajena z najlepšim darilom, ki mi ga je življenje dalo. Bolečina, ki je do sedaj še nisem poznala, a hkrati neizmerna sreča, ki sem jo prvič “okusila” na ta način. Bil je v mojem naročju, tako popoln, tako lep, tako moj. Bilo je vredno, ja! Bilo je! Bi rodila še enkrat?

Poroda me je bilo strah, priznam. Nanj se nisem posebej pripravljala. Med nosečnostjo sem bila v izvrstni fizični kondiciji, kar pa mi je na žalost prineslo več slabega kot dobrega, čeprav so mi vsi govorili, da bo porod zame mala malica. Mhm… Prebrala sem ogromno porodnih zgodb, si pogledala nešteto filmčkov na Youtube. Strah pred neznano bolečino se je, bolj kot se je bližal dan D, stopnjeval. V porodni sobi sem na vse skupaj pozabila, saj sem takrat vso energijo usmerila v predihavanje popadkov, se trudila, da sem nekako vse skupaj sploh zdržala.

Včeraj sem sanjala o dojenčku številka dve. O porodu. Čeprav si potiho res želim, da bi se Jakcu v bližnji prihodnosti pridružil bratec ali sestrica priznam, da bi me bilo poroda prekleto strah. Še enega poroda ME JE STRAH. Prepričana sem bila, da bo vse skupaj lažje, sedaj ko vem kakšna bolečina je za mano, kaj vse zmore žensko telo, ko sem spomnim kako boga in nemočna sem bila par dni po porodu, … Verjamete, da bi me bilo sedaj še bolj strah? Enostavno še nisem pripravljena in strah me je, da nikoli ne bom. Moja porodna izkušnja se mi je tako globoko zasidrala v srce, v spomin, da resnično ne vem, kako bi vse skupaj sprejela.

Pravijo, da bolečino po porodu takoj pozabiš. Nekaj tednov se s tem nisem strinjala, sedaj se. Bolečino nekako pozabiš, saj se je ne da opisati z besedami, ne da se je podoživeti (če seveda ne rodiš še enkrat). Zapomniš pa si seveda izkušnjo … Večkrat slišim in preberem, kako so imele nekatere ženske fantastičen, lep in celo orgazmičen porod (to mi še vedno ni jasno kako izgleda). Moj žal ni bi niti 1 % od vsega tega, ampak ja … bilo je vredno, saj me je življenje nagradilo z največjim čudežem, ki obstaja na tem planetu …
Vseeno upam, da bo druga izkušnja zame lepša, ko bom nanjo seveda spet pripravljena …
 
Kakšne so vaše izkušnje? Kako se je prvi porod razlikoval od drugega? Kako ste se pripravljale nanj?

Vpiši odgovor
31.5.2016

Bo moj otrok sploh kdaj spal?

Pred kratkim mi je ena mamica  postavila zelo zanimivo vprašanje, na katerega v bistvu sploh ne poznam odgovora. Spanje … Vroča tema ... Ko se sedaj spomnim, koliko kritik, koliko obsojajočih besed, koliko nestrinjanja je že bilo na mojem blogu … Vse to samo zato, ker poslušam sebe, ker poslušam bitje, ki sem ga devet mesecev nosila po srcem, ker delam tako, kot mislim, da je prav.

Mamice, razumem vas …

Prvi dnevi po porodu so najbolj naporni, kajne? Ko z novorojenčkom prideš domov iz porodnišnice, se življenje popolnoma spremeni … Male ročice, radovedne očke, nedolžen obrazek … To malo bitje te potrebuje najbolj na tem planetu. Kar naenkrat nisi več pomembna ti, ni pomemben partner … Vse se vrti okrog novega člana. Vse. Spoznale se boste s tistimi mamicami, katerih otročki spijo že od rojstva 16 ur v kosu – pazi, celo noč, brez bujenja, brez hranjenja (te vam bodo šle najbolj na živce, prisežem! � ). Na drugi strani pa so tudi tisti, malo bolj realni primeri, s katerimi se sreča 98 % mamic. Še danes se v živo spominjam prvih tednov,…  Vse tiste noči, ko sem bedela, ga nosila, mu prepevala, ga dojila … Sama sebi pa sem v glavi zastavljala vprašanja, na katera nisem poznala odgovorov: “Le kdaj bo minilo?!”  Oh, kako sem bila utrujena. Vse kar sem si želela je spet 8 ur spati v kosu, samo tistih 8 prekletih ur sem potrebovala, da bi se spet sestavila, da bi si odpočila, da bi lahko normalno funkcionirala čez dan.

Mamice zmoremo …

Drage moje, mine, veste? Kdaj? V bistvu sploh ne vem … Povem pa vam čudežni recept. Ko se prenehate obremenjavati – same s sabo, z okolico, s svojim otrokom … Takrat mine. Takrat se vse obrne – na bolje. Vsak otrok je unikat. Vsak. Ja, eni spijo že od prvega dne celo noč, drugi šele pri petih letih spijo osem ur v kosu, tretji spijo brez težav v svoji posteljici, medtem ko poznamo tudi primer Jaka S., ki še vedno spi pri mamici in ateku. Pa kaj?! Sama sem bila non stop tarča “pametnih nasvetov”. Na srce ti polagam, jaz sem delala isto napako, čimprej v svojo sobo. Pusti ga jokati. Prenehajta z dojenjem. En red mora biti. Normalno, 1st time mommy, seveda so mi komentarji prišli do živega, seveda sem se sekirala, seveda sem si postavljala nešteto vprašanj … Res delam narobe? Kaj je narobe z mojim otrokom, da ne spi? Sem slaba mama, ker svojega otroka ne znam uspavati? Sem splaba mama, ker moj otrok ne zna zaspati sam?

Poslušaj sebe, poslušaj svojega sončka, delaš prav …

O spanju preprosto ne govorim več. Zakaj? Ker gre za tako gorečo temo, kot je na primer dojenje v javnosti. Absurd, kajne? Jap. Mamice smo super duper, a roko na srce, v določenih pogledih, sploh pri tistih svareh, za katere smo trdno prepričane, da imamo prav, smo pravi zmaji. Na vprašanje, kako spimo zadnje mesece odgovorim z: “Odlično, spimo celo noč.” Pa čeprav se kdaj zlažem. Vseeno mi je. V tem času sem spoznala marsikaj in marsikoga. Poznam svojega otroka in to je najbolj pomembno. Poslušam ga, pomagam mu, ne obremenjujem se, vem, da bo minilo … Ker v bistvu je že. Nič več neprespanih noči … Iz danes na jutri je začel spati – celo noč! Jaaa in ta trenutek ne lažem. � Spi, sladko spi po 10-12 ur na noč, sicer še vedno v najinem objemu, a dokler vsem skupaj to odgovarja, naj traja …

 

… ker mine še preden se zavemo, da smo v knjigi življenja obrnili nov list in začeli novo poglavje.

 

Zato, drage mamice … Uživajte in poslušajte le sebe in svoj zakladek. S to metodo ne boste zgrešile.

Vpiši odgovor