Tinini zapisi

18.2.2016

Če imaš samostojne otroke, si čuden

js pa dajem tukaj en velik všeček! kajti to dosežt je nekaj neprecenljivega.. otroci morajo slej kot prej vidt d so samostojne osebe, vse preveč otrok zanamcev je preveč razvajenih in ujčkanih.. me prav zanima čez nvem 10 let ko bo treba se postavt na svoje noge kako bo zto izgledalo ( mam mlajšo sestro 17 let in glede na stanje se sprašujem kako se bo sploh znašla...) tako, da upam da tudi meni kaj takega uspe dosežt.. od mene imaš podporo, Tina! pa kar tako dalje :)

+1
+1
-1
1
14.7.2015

Nenavadna otroška imena: dar ali prekletstvo?

pozdravljeni

Sama imam 6 otrok in z možem sva izbrala imena v 5 minutah ,všeč so nama bila daljša in niso neobičajna in tudi najbolj pogosta ne.Otroci se niso nikoli pritožili,da jim imena ne bi bila všeč .LP Moni

+1
+1
-1
1
3.6.2016

Učitelji si želijo daril, ki se jih ne da zaviti

Šolsko leto gre h koncu, kar pa ni naporno le za otroke, ampak tudi za starše. Pa ne zaradi učenja in testov – ti so samoumevni in pričakovani.

Bolj gre za kolobocijo, ki spremlja zadnje šolske dni. Za obsedno stanje večinoma niso krivi učenci in njihovi učitelji, ampak marsikateri starši. Namesto da bi šolo prepustili poklicanim, vse leto nadzorujejo in upravljajo, kaj počnejo njihovi otroci. Ob koncu šolskega leta pa doživimo pravi crescendo.  

Darila za učiteljice. Spet.

Lani sem napisala članek o obdarovanju učiteljic ob koncu šolskega leta, ki je obkrožil Slovenijo. Starši so ga delili, ker so želeli drugim staršem sporočiti, naj se malo umirimo. Šele po objavi sem videla, koliko je tistih, ki obdarovanja sploh ne odobravajo, ker se jim ne zdi niti potrebno niti etično. Sodelujejo samo zato, da je mir.

Članek so delile tudi učiteljice, ki jih darila – sploh tista večjih vrednosti – spravljajo v zadrego in neprijeten položaj. Celo pred zakonom. V resnici si želijo nekaj, česar se sploh ne da zaviti v celofan:

"Nočem daril, niti zaključnih piknikov, ki so zame precej mučni, pa še v moj osebni čas posegajo. Želim si normalne učence in normalne starše," je v komentar zapisala ena od njih.

Po moje je v celotni Sloveniji ni učiteljice, ki se ne bi strinjala s tem. Tudi one si želijo, da bi se starši umirili. Ko gre za darila in tudi sicer. Ampak mi se pa vseeno ne damo: "A ni zanimivo, da dobro vemo, da je kupovanje in dajanje daril za vse nadležno, pa jih vseeno kupujemo?" je ugotovila ena od mam.

Obsedno stanje. Najprej na spletu, potem pa še v živo

Skoraj v vseh razredih, sploh pa v tistih na razredni stopnji, se enkrat konec maja začne burna debata o tem, kaj podariti učiteljici. E-maili letijo sem in tja. Uporabljajo se razna spletna orodja, s pomočjo katerih se glasuje, kaj bi. Ko je vse že skoraj dogovorjeno, priletijo novi predlogi. Spet je treba vse od začetka. Nekateri starši modro molčijo, ampak itak imaš piar mamice, ki vse nadoknadijo.

Ko je dogovor enkrat sprejet, se začne pobiranje denarja na vse mogoče načine. Potem moraš pa svojega otroka še prisiliti, da nariše risbico, čeprav je sploh noče, ker jih je skozi leto narisal že na tisoče in se mu ne da več. Pa še učiteljica mu gre morda na živce. Če bi vprašali njega, ji sploh ne bi nič podaril.

Za konec je nemogoče uskladiti termin, ko naj bi darilo učiteljicam izročili. Veliko otrok potem še ve ne, s čim so obdarili svojo učiteljico ali celo, da so sploh jo.

O obdarovanju debatirajo starši. Otrok nihče kaj dosti ne sprašuje. Učiteljic tudi ne, čeprav lahko s tem, ko sprejmejo darilo, celo kršijo zakon.

 

62,59 evra

Ne vem sicer, ali vse šole upoštevajo določbe Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril javnim uslužbencem. Mednje spadajo tudi učitelji in dejstvo je, da lahko darila precej zakomplicirajo njihovo življenje. Darilo smejo sprejeti, samo če njegova vrednost ne presega 62,59 evra.

Če jo presega, učitelj darila ne sme obdržati, temveč to postane last delodajalca oz. države. Ravnatelj mora odločiti, kaj se bo z darilom zgodilo.

Če ravnatelj oceni, da lahko koristi šoli, ga smejo obdržati, sicer se ga morajo nekako znebiti.

Lahko ga vrnejo darovalcu – ki ga običajno noče vzeti nazaj – ali pa podarijo v humanitarne namene.

Učitelj lahko sprejme darilo brez nadaljnjih ukrepov, le če njegova vrednost ne presega 20,86 evra.

Če jo presega, mora izpolniti obrazec za vpis v seznam daril, ki naj bi ga vodila šola.

Če poenostavim: darila do vrednosti 20,86 evra učiteljem ne povzročajo nobenih zapletov; daril, vrednih več kot 62,59 evra, sploh ne smejo sprejeti; darila, vredna med 20,86 evra in 62,59 evra, pa jim zakomplicirajo življenje, ker jih doletijo birokratski postopki, ki jih imajo že brez tega dovolj.

Če se vam ne ljubi računati – če v razredu, v katerem je 26 učencev, vsak otrok prispeva pet evrov in se z zbranim denarjem kupi darilo za dva učitelja, to presega dovoljeni cenzus 62,59 evra.

Primerno darilo

Ena mama je v komentar pod lanski članek napisala: "Končno je nekdo povedal! Ponavadi se počutim kot vesoljec, ker sem edina, ki se ji v starševski skupnosti zdi to totalno mimo. V vrtcu smo vzgojiteljicama enkrat nabavili japonke in torbo za na plažo!"

Učiteljici ne moreš podariti enakega darila kot bi ga prijateljici. Dejstvo. Boni, ki se sicer velikokrat imenujejo darilni, pa po mojem sploh ne bi smeli biti darilo. Ker podariti pravo darilo pomeni tudi ugotoviti, kaj si nekdo želi oziroma česa bi bil vesel. Otroci bi o tem že morali imeti kakšno idejo. Če podariš bon, je pa isto, kot še bi izročil kuverto z denarjem. A ni?

Zato letos ne bomo prispevali za darilo. Pravzaprav smo sodelovanje odpovedali kar za vsa leta naprej. Ker zakaj bi počeli nekaj, s čimer se ne strinjamo? Po možnosti samo zato, ker to počnejo vsi? Res ni treba.

Če že

Če se že obdaruje, pa je po mojem mnenju primerno darilo za vsakega učitelja ob koncu šolskega leta dobra knjiga. Že vsa leta, odkar moji otroci hodijo v šolo, se ne morem spomniti primernejšega. Po mojem ga ni učitelja ali učiteljice, ki knjige pred počitnicami ne bi bil/-a vesel/-a. Poleg tega so učitelji ljudje, ki enostavno morajo brati knjige.  

Si predstavljate učiteljico, ki ima ob koncu svoje kariere na knjižni polici 35 knjig s podpisi vseh svojih učencev? Neprecenljivo. Pa še v okvirih cenzusa je.

Vpiši odgovor
25.5.2016

Tipi vzgoje. Katerega pa vi prakticirate?

Starševanje je bistveno bolj resno od navadnega starševstva. Pravzaprav je že skoraj slovesno.

Kaj so z mano počeli moji starši, ko sem bila majhna? Zjutraj so me zbudili in me poslali v šolo. Popoldne so mi dali kosilo, zvečer pa večerjo. Včasih so mi rekli, naj se držim vzravnano in da je cmokanje grda navada. Enkrat na pol leta so me peljali k frizerju, na začetku vsake sezone pa po nove čevlje. Če so se spomnili, so me vprašali, ali sem naredila domačo nalogo. Tu in tam so šli z mano ven. Naučili so me reči prosim in hvala. Zvečer so mi brali pravljice. Zjutraj je šlo pa vse spet od začetka.

Edini priročnik o vzgoji, ki ga je na svoji knjižni polici imela moja mama, je bila Nega in vzgoja otroka ameriškega pediatra Benjamina Spocka. Pa še v tega je pogledala bolj redko.

Starševanje

Danes imamo pa starševanje. To je bistveno bolj resno od navadnega starševstva. Pravzaprav je že skoraj slovesno. Starševanje je takrat, ko naredimo celo raziskavo, preden se odločimo, katero obšolsko dejavnost bo obiskoval naš otrok. Pa tudi, ko triletniku kot senca sledimo po najvarnejšem otroškem igrišču na svetu. Starševanje je učenje z najstnikom, ker ima jutri test, in asistenca sedemletniku, ki mora izdelati plakat o dinozavrih. Starševanje je tudi zavezovanje čevljev do sredine osnovne šole in obiskovanje informativnih dni za faks s srednješolci. Vsi včasih staršujemo, ampak preveč tega po mojem ni dobro.

Če je šlo včasih mimogrede, je vzgoja zdaj cela reč. Kdo bi si mislil, da bomo imeli toliko različnih vzgojnih stilov in toliko debat o tem, kateri je pravi.

Psihologi govorijo o treh osnovnih:

Avtokratski stil ali če ne boš ubogal, se ne bo dobro končalo. Tak stil je značilen za starše, ki zahtevajo, da naraščaj ne glede na vse sledi jasno postavljenim pravilom. Pri tem ne popuščajo in imajo otroke postrojene kot vojsko. Pravil ne razlagajo, saj so po njihovem že dovolj jasna. Če jih otroci ne upoštevajo, sledijo kričanje, grožnje in kazni. Posledica naj bi bili prestrašeni, vase zaprti in sramežljivi otroci.

Avtokratski starši se s svojimi otroki pogovarjajo takole:

"V TEM TRENUTKU NEHAJ IN POJDI V SVOJO SOBO."

"NOVE SUPERGE? NI GOVORA! KAJ PA MANJKA STARIM?"

"ZAKAJ MORAŠ DOMOV?! KER SEM JAZ TAKO REKLA!"

"ČE NE BOŠ TAKOJ POSPRAVIL UMAZANIH NOGAVIC, NE GREŠ V KINO."

Permisivni stil ali lahko počneš, kar se ti zljubi. Otroci, ki imajo avtokratske starše, pogosto postanejo permisivni starši. Njihova vzgoja postavlja otroka v središče sveta in družine. Starši se v vsem podrejajo otroku, zadovoljujejo njegove potrebe, na svoje pa pozabijo. Ne postavljajo jasnih pravil, zato je otroku vse dovoljeno. Otroci permisivnih staršev so pogosto brezobzirni, sebični in domišljavi. Tak vzgojni stil je velikokrat posledica nemoči staršev, da bi postavili jasne meje in ustvarili red. Svojih otrok se celo ustrašijo in njihovo vedenje sprejmejo samo zato, da bi bil mir.

Permisivni starši se s svojimi otroki pogovarjajo tako:

"Saj vem, da nisi hotel nič slabega, ampak a ne bi šel vseeno v svojo sobo in malo premislil?"

"A petko si dobil? Potem greva pa takoj po nove superge, ki sem ti jih obljubila."

"Ne bi še šel domov? No, prav, saj lahko domačo nalogo narediš tudi jutri zjutraj."

"Počakaj, da pospravim te umazane nogavice, potem pa te lahko odpeljem v kino."

Avtoritativni stil ali povej, kaj misliš, ampak šef sem pa vseeno jaz. Ta stil temelji na demokraciji. Pri takšni vzgoji starši upoštevajo mnenje otrok in prisluhnejo njihovim potrebam. Sporočila posredujejo jasno in nevsiljivo, vendar pri njih vztrajajo. Kritika leti na tisto, kar otroci počnejo, in nikoli na otroka osebno. Takšne starše običajno zanima še kaj drugega, ne samo njihovi otroci.

Avtoritativni starši se s svojimi otroki pogovarjajo tako:

"Kar počneš, me živcira. Če nameravaš to nadaljevati, počni to v svoji sobi."

 "Super, da si dobil petko. Se ti ne zdi, da so superge, ki jih imaš, še čisto dobre? Nove bomo kupili, ko bodo te uničene."

"Kolikor vem, še nisi naredil domače naloge. Gremo domov."

"Umazanih nogavic ne puščamo vsepovsod. Najprej jih pospravi, potem pa lahko greš v kino."

Priznam

Če pogledam okoli sebe, se mi zdi, da v naši družbi počasi prehajamo od prvega vzgojnega stila k tretjemu, čeprav se je marsikdo zataknil pri drugem. Ali pri kateri od njegovih različic. Starše helikopterje srečaš na vsakem koraku. Tako hudo, kot je recimo v Ameriki, pa pri nas hvala bogu ni. Tam te ne vprašajo samo, koliko otrok imaš in koliko so stari, ampak tudi, kateri tip starševanja prakticiraš.

Jaz kar priznam, da me velikokrat zanaša sem in tja. Kar pokažite mi starša, ki mu ne bi odneslo pokrova, ko mulc že z drugega taborniškega izleta pride brez čisto nove bunde? Mislim, zares odneslo pokrova. Prvič sem kričala tri minute, drugič pa zagotovo pet. Ravnokar sem v pralni stroj stlačila dva para umazanih štumfov, ki sta po vsej verjetnosti več dni ležala na tleh sobe našega najstnika. Od tam so se širile tako neprijetne vonjave, da ni bilo druge. Zadnjič sem pa za vsakega od svojih otrok skuhala posebno večerjo. Ne bi verjela, če se ne bi res zgodilo. Včasih me res obrnejo.

Ampak se trudim. Predvsem s tem, da naredim, kar rečem. Vsaj v večini primerov. To je tisto, kar je po mojem treba početi, ne glede na to, kakšno vzgojo se gremo. Se mi zdi, da nekaj podobnega piše že v Spockovi Vzgoji in negi otroka, ki je prvič izšla davnega leta 1946.

Vpiši odgovor
9.5.2016

Katerega svojega otroka imate najraje?

Če imate več kot enega otroka, imate tudi svojega favorita. Tako pravijo raziskave, ki jih radi delajo Američani.

Neglede na to, katerega spola je prvorojenec, prestol velikokrat pripade njemu. Ali pa imajo očetje najrajši najmlajšo hčerko, matere pa nastarejšega sina. Za prav vse starše pa velja, da otrokom za nič na svetu ne bi priznali, da imamo enega raje kot druge(ga).

Otroci pa kljub temu vejo, kakšna je resnica. Dvojna merila, isti šmorn?

V eni od takšnih raziskav so anketirali 384 družin z več kot enim otrokom in se z njimi pogovarjali trikrat v treh letih.

Rezultati pogovorov s starši so pokazali, da je 74 % mater in 70 % očetov pristranskih do svojih otrok.

Svoje so povedali tudi otroci. Neglede na starost in spol skoraj nihče od njih ni rekel, da je med sorojenci on tisti, ki je pri starših na prvem mestu. Večina jih je prepričanih, da so zadnji v vrsti.

Človek se prav vpraša, zakaj se starši trudimo, če je pa v vsakem primeru isti šmorn.

Življenje ni pravično

Ista raziskava je pokazala, da so v očeh staršev večji šefi prvorojenci — še posebej, če so fantje. Mlajši sorojenci pa da imajo zaradi večje naklonjenosti staršev starejšemu bratu ali sestri več težav s samimi sabo in s svojo samopodobo. Tudi ko odrastejo, se večkrat spopadajo z občutkom manjvrednosti, medtem ko naj bi najstarejši otroci zaradi svojega položaja v družini pridobili na več področjih. V povprečju naj bi imeli celo višji IQ. Od 23 astronavtov, ki ji je NASA kot prve v zgodovini poslala v vesolje, je bilo kar 21 prvorojencev.

Ampak otroci so tudi zviti in znajo pomanjkljivosti obrniti v svoj prid. Saj poznate trik, ko pošljejo po kostanj v žerjavico tistega, ki je pri mami najbolje zapisan in vedno največ doseže? Takrat jih starševsko favoriziranje ne bi moglo manj motiti.

Nekaj je torej zagotovo: ko se borijo za pozornost, se naučijo tudi raznih fint, ki jim lahko pridejo prav, ko bojo odrasli.

Kriva je evolucija

Družina je bila za človeka vedno najboljša preživetvena enota. Starši so skrbeli za otroke, otroci so prenašali njihove gene na naslednje generacije, vsi skupaj pa so se trudili, da jih ne bi požrli volkovi. Podobno počnemo še danes.

Razlika pa je v tem, da so nam tisočletja socializacije prinesla tenkočutnost. Kultura nas je naučila, da skrbimo za šibkejše, ki po evolucijski teoriji v nekih drugih časih ne bi preživeli. Ampak včasih nas še vedno zanese. Takrat smo navdušeni nad svojim najljubšim otrokom.

 

Sofijina odločitev je eden bolj groznih filmov, kar sem jih kdaj videla. To je tisti film, v katerem se mora Meryl Streep odločiti, katerega od svojih dveh otrok bo poslala v koncentracijsko taborišče. Film sem gledala, preden sem imela otroke. Po mojem ga ne bom nikoli več.

Sofijina odločitev

Najbolj fer bi bilo, če bi imeli vse svoje otroke enako radi. Ampak potem pomisliš na svojo četico in imaš v glavi celo kolobocijo. Ni tako preprosto, kot bi moralo biti.

Pa nikar me ne sprašujte, katerega od svojih otrok bi prvega rešila iz goreče hiše. Sofijina odločitev je eden bolj groznih filmov, kar sem jih kdaj videla. To je tisti film, v katerem se mora Meryl Streep odločiti, katerega od svojih dveh otrok bo poslala v koncentracijsko taborišče.

Film sem gledala, preden sem imela otroke. Po mojem ga ne bom nikoli več.

Če vas res matra

Skoraj vsak otrok, ki ima brate in sestre, svoje starše kdaj vpraša, koga imajo raje. Zase lahko rečem, da to ni najljubše vprašanje, ki mi ga včasih zastavijo moji sinovi. Ponavadi prileti takrat, ko se kateremu od njih godi krivica.

Takrat rečeš, da imaš vse enako rad, ampak vsakega drugače. Različnih ljudi ne moreš imeti enako rad. Kot recimo ne moreš reči, katera od dveh rož je lepša. Obe sta lepi, ampak vsaka po svoje. Zato ni fora, da imaš z vsemi otroki enak odnos, ampak da imaš z vsakim posebej takšnega, kot ga ta najbolj potrebuje.

Ko bojo enkrat v puberteti, itak ne boš mogel prenašati nobenega od njih.

Dober odgovor

Ko sem svoje fante vprašala, katerega od njih imam po njihovem mnenju najrajši, se enemu od treh ni ljubilo o tem niti razmišljati. Namesto tega je še naprej brcal svojo fuzbalko v škarpo pred hišo. Druga dva pa sta skoraj v en glas rekla, da imam najraje … — očija.

Meni se zdi to kar dober odgovor. Naprej se pa raje nismo pogovarjali.

Vpiši odgovor
5.5.2016

Samostojni otroci ne padejo sami z neba

Ko me sprašujejo, kako zmorem s tremi, vedno rečem, da lažje, kot bi z enim. Vprašanje je, ali bi mi z edincem sploh zneslo.

Z najmlajšim sinom sva se zadnjič s kolesom vračala z obiska pri prijateljih. Skoraj sva bila že doma, ko sem se na poti z nekom zaklepetala. Vital je nekaj deset metrov od mesta, kjer sem se ustavila, začel svoje kolo riniti v sicer ne zelo dolg, ampak precej strm klanec. Rinil je na vso moč. Ravno je bil v fazi, ko ni bilo jasno, ali bo premagal strmino ali ga bo s kolesom vred odneslo nazaj. Prešinil me je občutek slabe vesti, ker nisem nič ukrenila. Namesto da bi mu šla pomagat, sem le od daleč opazovala, kaj se dogaja, in klepetala naprej. Žal mi je bilo prekiniti pogovor, čeprav se je otrok mučil na klancu.

Že v naslednjem trenutku je mali premagal silo težnosti. Kolo je pririnil na vrh in se zmagoslavno odpeljal proti domu.

Servis mama

Ne morem vam prodati zgodbe, da vedno natančno preštudiram, kdaj moji otroci nekaj zmorejo sami in kdaj potrebujejo mojo pomoč. Velikokrat je razlog za to, da jim ne pomagam, dosti bolj banalen. Preprosto se mi ne ljubi. Slabo vest, ki se zaradi tega občasno oglasi, odženem po hitrem postopku. Vsega je preveč. Odkar sem ugotovila, da je moja lenoba lahko koristna za vse nas, se mi pa še sploh ne ljubi. Letati za tremi fanti je naporno. Tiste mame, ki to počnejo, so precej bolj utrujene od mene, njihovi otroci pa precej manj samostojni. To je tudi eden od razlogov, da je za družbo bolje, če je v družinah več otrok.

Če imaš otrok več kot rok, si prisiljen skrb zanje prepustiti tudi drugim. Ali pa kar njim samim. Včasih so jih imeli celo vrsto. Imeli so tudi kup težav, ampak zagotovo ne s samostojnostjo svojega naraščaja. Danes opazujem, kako jih servisiramo, in imam občutek, da se ne bo dobro končalo. Ko me sprašujejo, kako zmorem s tremi, vedno rečem, da lažje, kot bi z enim. Vprašanje je, ali bi mi z edincem sploh zneslo.

Lep primer

Predstavljate si: petletnik pridrvi k svoji mami, ki se ravno z nekom pogovarja. Bolj ali manj naglas reče eno samo besedo: "Pil!" Mama sredi stavka vstane, pripravi pijačo in jo da otroku, ki od nestrpnosti kar poskakuje. Njen sogovornik medtem potrpežljivo čaka, da se bo pogovor lahko nadaljeval. Ko otrok spije, vrne kozarec mami, ki ga pospravi. Brez besed. Potem nadaljuje pogovor, kot da ni bilo nič.

Zveni znano? Takšna situacija se zgodi velikokrat. Mislim prav na to z otroškim vzklikom: "Pil!" Če sem zraven, dobim pike. Res ne vem, ali ljudje čisto nič ne razmišljajo.

 

Večni dojenčki

Tako je, ker jim ves čas strežemo. Kar zapelje nas v ta sistem. Dejstvo, da niso več dojenčki, se izmuzne neznano kam. O "prosim" in "hvala" zato tokrat sploh ne bi.

Potem pride na vrsto nenehen nadzor njihovega šolskega dela, pa tudi življenja nasploh. V resnici nas sploh ne bi smelo kaj dosti brigati. Starši dnevno preverjajo domače naloge ali pa jih celo rešujejo, pomagajo pri plakatih in referatih, učijo se z otroki. Danes celo od učiteljic slišiš, da s svojimi otroki ure in ure presedijo ob knjigah ter da je to edini način.

Ni čudno, da beremo o tem, kako mame hodijo na informativne dneve z otroki, ki so na pragu odraslosti. Pa da imamo težave, ker "otroci" pri tridesetih še vedno spijo v isti sobi, kot so pri treh.

Težja pot je boljša

V resnici je dosti težje ne pomagati kot pomagati. Sprijazniti se moraš s tem, da bo lahko večja zmešnjava, če bojo otroci sami reševali svoje težave. Pa tudi dlje bo trajalo. Sploh pa nanje ne smeš gledati kot na nekoga, ki je v vseh pogledih odvisen od tebe. Otroci z leti zmorejo vedno več. Lahko recimo postanejo pravi eksperti v doseganju tega, da jim ni nič treba.

Vodo si v kozarec lahko natoči že dveletnik. To pa še ne pomeni, da bo to tudi storil. Ker mogoče sploh še ni imel priložnosti ugotoviti, da je tega zmožen.

Pravi trenutek

Vital se je na tistem klancu znašel na skrajni meji svojih zmogljivosti. Skoraj mu ni uspelo. Starši bi morali čim večkrat dopustiti, da se zgodi tak trenutek. Ali pa celo večkrat ponovi. Kar ni trivialno. Doseči samostojnost pri otrocih zahteva nekaj truda in razmisleka. Včasih tudi trdo kožo, ker ti okolica sporoča, da je s tabo nekaj narobe. Da se za svoje otroke ne brigaš dovolj. Poleg tega ti mora biti za določene stvari vseeno oz. o njih ne smeš preveč razmišljati. Ne smeš si ves čas misliti: ubogi otrok. Lahko mu sicer nameniš kakšno spodbudno besedo oz. ga preprosto vprašaš, ali bo šlo.

Lahko si pa samo miren in počakaš, kaj bo. Še takrat, kadar se nam mudi, skušam biti potrpežljiva. Vmešam se samo, če je nevarno. Kadar se otroku lahko kaj zgodi, pač moraš nekaj ukreniti. Čeprav je zanimivo, kaj danes velja za ogrožajoče. Smešno je na primer, da otrokom pri mizi ne dajemo nožev. Ne mislim velikih in ostrih, ampak tistih, ki so del jedilnega pribora. Nemogoče je, da bi se s takim nožem lahko kdo urezal. Učiteljice pa se potem pritožujejo, da si otroci na šolskem kosilu ne znajo razrezati šnicla.

Pustimo otrokom klance

Včasih se zgodi, da zato, da bi ostala v svoji coni udobja, iz nje vržem svoj naraščaj. Recimo ne izpustim vsega iz rok, ko nekdo ugotovi, da je lačen. Saj vsi vemo, kje je hladilnik. 
Potem je lepo videti otroka, ki se ne ustraši izziva in še tebi pripravi večerjo.

Zato pustimo otrokom klance. Pustimo jim, da sami rinejo nanje. Samostojni otroci žal ne padejo sami z neba.

 

Vpiši odgovor
26.4.2016

Ko gre mama na službeno pot, medtem, ko sin praznuje

Načeloma nimam slabe vesti, če fante pustim same doma. Pa čeprav več dni. So pa dnevi, ko jo imam. Recimo takrat, ko so otroški rojstni dnevi.

To je cela frka, ki jo težko obvlada ena sama oseba. Še posebej, če ni tako organizirano, da otroke odpelješ v institucijo in počakaš tri ure, da jih starši odpeljejo domov. 

Zadnjič so me službeno poslali nekam ravno tisti petek, ko je bila v planu Vitalova rojstnodnevna zabava. Ni bilo druge, kot da grem.

Zafrknili smo se že nekaj mesecev prej, ko sva odobrila predlog, da prijatelje odpelje na fuzbal igrišče k babici in dedku, ki živita izven Ljubljane. Najprej zgleda super, da se ne bo treba z njim bosti, da Atlantis odpade, Mini City pa še tem prej.

Nastopijo pa druge težave. Sploh pa, če mame ni doma.

Sledi povzetek pričevanja slavljenčevega očeta, ki se je prejšnji petek pogumno s tem spopadel. Slava mu!

Transport

Na takšno praznovanje moraš otroke odpeljati izpred šole sam, saj od staršev ne moreš pričakovati, da se bojo vozili gor in dol po Kureščku in iskali lokacijo. Poleg tega nočeš, da pridejo tudi vsi starši.

Običajno praznovanje traja dve ali tri ure. Ta varianta traja bistveno dlje.

Najprej se moraš identificirati pri učiteljici in rešiti vse dileme glede primopredaje. Sistematično je treba pregledati dovolilnice za odhod iz šole v spremstvu tretje osebe, ki jih imajo otroci v beležkah, in rešiti situacijo, ker najmanj eden te dovolilnice zagotovo nima.

Potem se moraš seznaniti z vsemi možnimi alergijami in posebnostmi, ki jih imajo sodobni otroci. Nakar zagledaš še petkove šolske torbe, nabasane do vrha, in vrečke z igračami, ki jih otroci lahko prinesejo v šolo samo ob petkih. Eden ima pod roko ta veliko Bayblade areno. Vsi so oblečeni v nogometne drese, ker so ravno imeli krožek fuzbala. Kavbojke, puloverji in jakne se vlečejo za njimi. Ker je ravno malica, je v vsaki prosti rokici kos kruha in jogurt. Potem imajo pa še vrečke z darili, ki jih neprestano jemljejo ven in tlačijo nazaj noter.

To kolobocijo nekako strpaš v avto. Nimaš pojma, kaj te čaka. Varianta od lani ne pomaga, ker so mulci vsako leto drugi — in drugačni, ker so večji.

Hepi brzdej

Šipe do konca natrpanega avtomobila trese huronsko navdušenje. To človek čuti. Pogledaš se v ogledalo in si rečeš: “You can do it!” Oni pa rečejo eno o dreku in driski. Potem pa še eno o seksu. Mislim, se opravičujem, ampak o tem se med vožnjo na žur pogovarjajo sedemletniki.

Pa taki vici so še:

“Reci peč!”

“Peč.”

“Tebi so pa nage babe všeč.”

Sledi pet minut krohotanja. Himna je pa itak: “Hepi brzdej tu ju, / ti bom zobe razbu, / da boš vrisku pa pisku, / k boš zobe isku!” 

Potem so tukaj še zadeve, na katere skoraj ne pomisliš. Ko prispeš na cilj, je ključnega pomena, da grejo iz avta samo ljudje, stvari pa ne. Ker kako boš na koncu zbral na kup vse, kar so pritovorili s sabo? Vsakršno igranje z darili je treba prepovedati. Enkrat smo že vsepovsod iskali mikro lego kocke (in jih nismo našli).

Boljši/slabši gol

Najprej se seveda skregajo, kdo bo v kateri ekipi in kdo na kateri poziciji. Potem grejo iskat golmanske rokavice, ki so zabasane pod vso kramo, ki je ostala v avtu. Potem se skregajo še na temo, kdo bo golman in v katerem golu bo branil. Ker če slučajno ne veste, obstaja boljši in obstaja slabši gol.

To opazuješ s terase in čakaš, kaj bo. Prvič se spomniš na ženo, ki vedno reče, da se morajo otroci sami zmenit. Vsaj nekaj je prispevala.

Ni problema. Pa naj se zmenijo. Jaz bom pa eno pivo.

Torta

Hvala bogu, da smo v družini izumili palačinkovo torto, ker potem pride na vrsto še catering. Evo recept, če bo v podobnem položaju kdaj še kakšen foter:

To je torta, ki jo lahko narediš na licu mesta. Spečeš kup palačink in jih sproti mažeš. Čez namaz potreseš mlete lešnike, orehe, piškote ali kokos, lahko pa tudi banane ali kakšno drugo sadje. Vsako namazano palačinko zložiš v trikotnik. Potem te trikotnike v krogu razporejaš po krožniku. Narediš štiri ali pet nadstropij. Odvisno od tega, koliko je otrok. Na koncu torto okrasiš z M&M bomboni. To je torta, za katero ne potrebuješ noža, saj otroci palačinke enostavno vzamejo s krožnika in pojejo.

Do zadnje.

Nismo več daleč

Ko je treba domov, jih iščeš v grmovju in zganjaš skupaj kot ponorelo čredo.

Ampak nazaj grede je vseeno lažje. Ker veš, kaj te čaka. 

Olajševalna okoliščina je, da so taki rojstni dnevi samo do desetega leta, potem pa grejo raje z dvema prijateljema v kino. Mi imamo še osem takšnih rojstnih dni od tridesetih. Nismo več daleč. Ampak naslednje leto mene vseeno ne bo zraven.

Vpiši odgovor
26.4.2016

Kako sem (skoraj) dosegla, da moji otroci radi berejo

Še danes vem, kakšna je bila naslovnica prve knjige, ki sem jo kot otrok sama prebrala od začetka do konca. Ne spomnim se njenega naslova niti vsebine, se pa tega, da je bila to zame prava zmaga. 
Takšni spomini pridejo na dan, ko se zgodovina ponovi.  Lahko si samo navdušen, ko se tvoj osemletnik prebije skozi več kot tristo strani Harryja Potterja. Da ne govorim o tem, kako se počuti on. To je res eno samo veselje. 


Kdaj začeti?
Preden sem postala mama nisem veliko razmišljala o tem, kako bom svojim otrokom privzgojila ljubezen do branja. Otroških knjig nisem spravljala na kup še preden so bili spočeti. Nisem jim brala, ko so bili še v trebuhu. In tudi ko so bili čisto majhni ne. Zdelo se mi je preveč. Približno tako kot se mi zdi preveč marsikaj, kar danes s svojimi otroki počnejo sodobni starši. Dojenčki hodijo na jogo, malčki na telovadbo, le malo starejši otroci pa že na angleščino. V tem duhu se od staršev pričakuje, da berejo že novorojenčku. Po mojem ni nujno, da padeš v to evforijo.
V poplavi zahtev in pričakovanj, ki danes okupirajo novopečene starše, se nam ves čas mudi. Pa ves čas nas je strah, da svojim otrokom ne bomo česa (dovolj zgodaj) omogočili. Redki so tisti, ki se znajdejo v tej zmešnjavi. Po mojih izkušnjah lahko z branjem brez slabe vesti začneš šele, ko je otrok sposoben slediti preprosti zgodbi. 
Sploh če so okoli njega ljudje, ki berejo, in police, na katerih je veliko knjig. Če radi beremo starši, smo že na pol poti do cilja.


Ne smemo nehati
Večja dilema kot kdaj začeti z branjem, se mi zdi, kdaj nehati. Večina staršev bere otrokom, ko so majhni, in s tem preneha, ko se ti naučijo brati samostojno. Ampak če nekaj znaš, še ne pomeni, da boš to tudi počel. Podobno je recimo s plavanjem. Veščino obvladaš, ampak če ne maraš vode, jo boš bolj redko prakticiral, še manj pa v njej užival.  V prvi triadi osnovne šole se pri nas skoraj vsi otroci naučijo brati. Kljub temu pa raziskave kažejo, da 60 odstotkov mladostnikov redko bere oziroma sploh ne bere.  Z veseljem pa se jih branju posveča le skromnih 16 odstotkov. A ni škoda? Bralci vemo, da je.


Kaj lahko še ukrenemo
Branje najstnikom je trik s katerim jim lahko približaš knjige, ki jih morda nikoli ne  bi vzeli v roke. Moj najstarejši sin marsikatero prebere samo za to, ker mu prvih nekaj poglavij preberem jaz. Ko se zgodba v knjigi začne zapletati, ne more počakati do naslednjega večera, in nadaljuje sam. Raje sploh ne vem, kdaj se v njegovi sobi potem ugasne luč. 
Včasih se greva tudi 'luknjasto' branje. Na glas preberem le vsako drugo ali tretje poglavje, vmes pa bere sam. Ali pa prehitevam jaz. Preden nadaljujeva drug drugemu razloživa, kaj se je zgodilo. To je dvojna zmaga. Ljudje, ki berejo, znajo pripovedovati pa tudi pisanju so boljši. V šoli se mu to pozna, čeprav me je enkrat prosil, da mu preberem knjigo, ki so jo imeli za domače branje. Prosim, ne povejte učiteljici – ampak zakaj pa ne?  Sploh če to pripomore k temu, da se otrokom zaradi šolskega obveznega čtiva branje ne upre na celi črti. Pri trinajstih še ne moreš dojeti, da so Solzice dobra knjiga.


Namesto televizije
Važno je, da imaš sistem in rutino, ki se je večinoma držiš. Pa da nimaš slabe vesti. Pri nas doma televizijo gledamo čez vikend. Sploh kadar dežuje. Takrat si res privoščimo in včasih ves dan ne vstanemo s kavča. 
Med tednom pa se zvečer vsi skupaj zbašemo v ta veliko posteljo in se lotimo dobre knjige. Branje na glas je zame eden ljubših načinov druženja z mojimi otroki. Sploh zdaj, ko so zrasli in mi ni treba kar naprej brati ene iste slikanice. Namesto tega beremo ta prave knjige. Takšne, ki imajo 100 strani in več. Ko končamo, komaj čakamo naslednjo. 
Ni pomembno samo, da berejo, ampak tudi kaj berejo
Da jih le ne bi kaj odvrnilo od branja, knjižničarji in drugi promotorji branja rečejo, naj si otroci knjige izbirajo sami. Svojim otrokom pa kar jaz povem, kaj naj berejo. Ker vem, katera knjiga je dobra, oni pa tega še ne vejo. Njim so všeč knjige z naslovi kot je Lov na pošasti: Konvol, hladnokrvni surovež, Vampirska akademija ali pa recimo Arena smrti. Tudi tukaj imamo ta potrošniški moment. V knjižnici velikokrat zamenjam večino tistega, kar naberejo, ali pa grem v tja kar sama. Tako kot v trgovino po špecerijo - samo da me ne gnjavijo še s čokolado in bomboni.


Produkcija knjig za otroke in mladino je pri nas ogromna ‒ na leto izide približno 900 otroških in mladinskih naslovov. Nad tem imaš težko pregled, ampak se da. Eden od kriterijev po katerih starši lahko izbiramo, je nagrada zlata hruška, ki jo vsako leto dobijo dobre knjige. Podaljšek zlatih hrušk pa Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig. V njem dobijo oceno vse knjige, ki so izšle v preteklem letu. Lahko so odlične — to so tiste s zlatimi hruškami —, zelo dobre, dobre, pomanjkljive ali pogrešljive. Če se ravnaš po  teh seznamih, ne moreš zgrešiti.


Kaj imamo na nočnih omaricah
Srednji sin, ki hodi v drugi razred, je med vsemi tremi najbolj navdušen bralec. Trenutno je nekje na sredini četrtega dela Harryja Potterja, ki mu ga občasno izmakne starejši brat, da potem tekmujeta, kdo ga bo prvi prebral do konca. Na tej nočni omarici je še nekaj delov  Kapitana Gatnika – carskega stripa, ki je tudi za mulce, ki jim knjige smrdijo. Trinajstletnik je ravno zaključil Bratovščino orlovih kril, napet pustolovski roman češke pisateljice Ilone Fišerove, zdaj pa čakam, da odpre Čudo R.J. Palacie, ki je res dobra in koristna knjiga. Tudi za starše. Na moji nočni omarici je na pol prebran Robin Hood. Klasika, ki je kot otrok nisem prebrala, zdaj jo z veseljem berem sinovom. 
Na nočni omarici najmlajšega sina pa so teniška žogica, golmanske rokavice, nekakšne karte, za katere sploh ne vem, kako se jim reče, in plastični Star Wars meč.
Nobene knjige. 
Od tu tisti (skoraj) v naslovu kolumne. Ampak ob vseh teh knjigah se to lahko še vse spremeni.

Vpiši odgovor
26.4.2016

Resnica o žgečkanju

Skrajno mi gre na živce, če me kdo žgečka. Ali pa tunka. Raje si sploh ne predstavljam kako je, če te med tunkanjem žgečkajo. Kap bi me zadela.  

Če pomislim, kaj od obojega mi je bolj neprijetno, zmaga žgečkanje. Za razliko od preostanka moje družine, se tej dejavnosti izogibam v velikem loku. Pustijo me pri miru, sinovi pa rečejo, da sem totalno brezvezna. Za take štose je pri nas oči, mami pa ne. Jaz jih še gledam bolj težko.

Univerzalna šala

V človeški naravi je, da se trudimo spraviti druge v smeh. Ker smeh je pol zdravja in kar je še tega. Poleg tega so ljudje, ki so zabavni, bolj priljubljeni od tistih, ki niso. Pri žgečkanju pa ne rabiš smisla za humor. Žgečkanje je univerzalna šala, ena taka preprosta pot do smeha. Nima veze, kateri jezik govorimo, smejimo se vsi enako. In vsi to radi počnemo.

Ker kateri starš si pa ne želi, da se njegov otrok ne bi sproščeno in na ves glas smejal? Po mojem smo zato razvili kulturo žgečkanja. Začnemo že pri dojenčkih - žgečkanje je nekaj, kar iz malih ljudi izvabi prvi glasen smeh. 

Nekaj prvinskega

Naši se največkrat žgečkajo zvečer, česar še posebej ne maram, ker so potem tik preden je treba spat vsi naviti. Zapletejo se v kričeč in smejoč se klobčič, da odmeva po vsem stanovanju. Ne vem, zakaj to počnejo. Nekaj prvinskega je v tem. Morda zato, ker jim ne dovolim, da bi se pretepali? Žgečkanje je verjetno najbolj intenziven telesni stik, ki ga imajo med sabo, ker stiskajo in objemajo se trije fantje, ki so stari med 7 in 13 let, ne preveč radi. Sploh pa ne med sabo. Mogoče jih bo minilo, ko si bojo zaželeli dotikati koga, ki ne spada v krog njihove družine.

Ta žgečkalni catch

Pomislite, kako je, ko vas nekdo žgečka. V bistvu ni prijetno, ampak smeješ se pa vseeno. Velikokrat si ne moreš pomagati, da se ne bi. Vsaj jaz žgečkanje tako občutim. Poleg tega je to eden  prvih občutkov nemoči, ki se ga spominjam. Tisti, ki ga žgečkajo, na ves glas prosi naj nehajo, ampak ker se zraven smeje, ga nihče ne jemlje resno. Včasih pa sploh nimaš moči, da bi rekel, da je dovolj. Na videz je zabavno, v resnici pa kmalu postane neprijetno. To je ta žgečkalni catch. Pa zanimivo je, da sebe ne moremo požgečkati. Zakaj ne, ni povsem jasno, ampak verjetno je razlog v tem, da nas mora žgečkanje presenetiti, sicer dotika ne občutimo kot žgečkanje. Naši možgani so sprogramirani tako, da predvidijo nepomembne dražljaje – zato na primer ne čutimo, da imamo obuto nogavico ali da smo naslonjeni na naslonjalo stola.

https://www.youtube.com/watch?v=fF0ne49nwQc

https://www.youtube.com/watch?v=QqzCr7J7YW8 (ta dva videa sta fajn)

Teorij je več

Nekje sem prebrala, da naj bi človek svoje čase z reakcijo, ki je podobna smehu s sebe odganjal nevarne žuželke, ki so včasih lezle vsepovsod in žgečkale naše prednike. Zato menda ni naključje, da so mesta na telesu, kjer smo najbolj žgečkljivi tudi najbolj ranljiva. To občutljivost naj bi podedovali od prednikov kot zaščito pred ugrizi insektov, pajkov in drugih gomazečih bitij. Žgečkanje naj bi majhne otroke učilo obrambnih veščin. Po neki drugi teoriji pa naj bi dojenčki skozi žgečkanje ugotavljali, kje se konča njihovo telo in začne telo drugega, oziroma naj bi žgečkanje povezovalo odrasle z otroki. Pa jasno sta Freud in Lacan (in verjetno še kdo) o tem fenomenu rekla dve ali tri, ampak o tem na tem mestu ne bi.

Sodobni psihologi in pedagogi pravijo, da žgečkanje lahko slabo vpliva na otrokov razvoj. Če so te v otroštvu veliko zgečkali, se ti, ko odrasteš, baje lahko zgodi, da ne preneseš bližine drugih ljudi. Lahko celo tistega s katerim naj bi delil posteljo. Ne vem, če bi verjela tej teoriji, ampak po drugi strani pa nikoli ne veš.

Žgečkanje do onemoglosti

Za razliko od nagajivega žgečkanja, ki ga velikokrat prakticirajo starši in otroci, pa je neprimerno večja muka nežnejše žgečkanje - na primer z gosjim peresom po golih podplatih. A si predstavljate? To so na primer počeli v starem Rimu in baje tudi v koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno. Žgečkanje je bila prefinjena in kruta oblika mučenja, ki na telesu ni puščala vidnih posledic. Nekaj podobnega so se šli Kitajci, ki so ubogemu revežu noge namočili v slano raztopino in nadenj poslali kozo, da mu je potem lizala podplate. Baje lahko od tega tudi umreš.

Saj pravim, ne maram žgečkanja. Se mi je kar zdelo, da je kruta tudi njegova zgodovina. Zato bom svoje otroke raje crkljala kako drugače. Vsaj dokler mi bojo to še pustili oziroma se name ne bojo spravljali z žgečkanjem. Sicer bo hitro konec zabave.

Vpiši odgovor
22.4.2016

Punce so pridne, fantje so pa brihtni

Šola je najvplivnejša institucija v otrokovem življenju. Osnovnošolec preživi v šoli vsaj sto ur na mesec. Sama sem ta del šolanja oddelala že davno, ampak zdaj se vračam. Celo v isto šolo, kamor sem hodila kot otrok. Moji trije sinovi so tam, zato se mi zdi pomembno, da grem včasih vprašat, kako jim gre.

Najbolj ga lomi najmlajši. To smo pričakovali. Zaradi drugih dveh me sicer še niso poklicali v šolo, ampak to se lahko še spremeni. Ne bi razlagala, o čem govorimo na govorilnih, je pa zanimivo, s čim se skoraj praviloma začnejo. Učiteljica vzdihne, zmaje z glavo in reče nekaj v stilu: “Veste, gospa, takšni so pač fantje.”

V vseh teh sedmih letih o tem z učiteljicami še nisem razpravljala, ker vem, kaj mislijo. Se mi pa vseeno zdi, da bi to lahko zadržale zase. Doma nimam celega razreda. Imam tri fante. Majhen vzorec, ki pa lahko tudi marsikaj potrdi in ovrže. Sploh zdaj, ko sem izbrskala še cel kup raziskav o tem, v kateri koš v šolah tlačijo fante in v katerega punce.

Punce so bolj pridne

Velikokrat slišimo, da so deklice pridne in pri miru, fantje pa preveč živahni in neposlušni.

V šoli velja, da so punce v povprečju bolj uspešne kot fantje. Bolj so zbrane in osredotočene, so pa tudi bolj vestne in urejene. Poleg tega se lepše obnašajo in imajo boljše ocene. Zato v našem šolskem sistemu — vsaj na prvi pogled — prideš bolje skozi, če si punca. Bolje prideš skozi tudi, če si njena mama. Ideal za prenekatero učiteljico je pač deklica.

Pridna, skoncentrirana in nemoteča, ki tiho in pri miru sedi v prvi klopi in naredi vse, kar ji naročijo. Verjamem, da marsikateri učitelj rad uči tudi fante, ampak po mojem je precej takšnih, ki ne bi imeli nič proti, če bi v njihovem razredu sedele same pridne punce.

Fantje ne znajo biti pri miru. Kar naprej motijo pouk, velikokrat ne delajo domačih nalog in jih za šolo bolj malo briga. Če se spomnim na svoje tri, to ni daleč od resnice. Včasih pomislim, kako bi bilo, če bi namesto treh mulcev imela tri hčerke, ki bi imele same petke.

Ideal za prenekatero učiteljico je pač deklica. Pridna, skoncentrirana in nemoteča, ki tiho in pri miru sedi v prvi klopi in naredi vse, kar ji naročijo.

Pametnjakovič

V 7. razredu je med fanti moderno, da se delaš, da ti za šolo dol visi. 

Zadnjič je bil Rožle vprašan in je dobil štiri. To je že od začetka osnovne šole njegova najpogostejša ocena. Skupaj z njim je bila vprašana tudi ena od sošolk, ki je znala za pet. “Valjda je dobila pet, če je pa dobesedno povedala vse, kar piše v knjigi. Sploh mi ni jasno, kako si lahko zapomni vsako besedo,” je komentiral njeno oceno, ko je prišel domov. “Jaz sem si trikrat prebral, pa je. Petke so itak za punce. Meni so štirke čisto okej.”

Punce so pridne, fantje pa bistri

Pravijo, da dečki v povprečju bolje razumejo snov, deklice pa naj bi jo bolje obvladale, ker so se je naučile na pamet. Uspeh deklic, da je posledica trdega, zavestnega dela, medtem ko naj bi se fantje učili mimogrede.

Tako misli marsikateri učitelj. Pa tudi učenec, če sem prav razumela svojega sina. Ni mi všeč, da imajo (moje) fante ves čas za nemogoče in problematične. Niti nočem, da bi sami sebe imeli za preveč pametne. Še najmanj pa me navdušuje ideja, da naj bi bile deklice manj bistre od dečkov. Če bomo o njih tako mislili, bodo takšni tudi postali. Ali pa so že.

Pa veliko ljubše bi mi bilo, če bi učiteljice začenjale govorilne ure s stavkom v stilu: “Veste, gospa, takšni so pač otroci.”

Vpiši odgovor